Habsburška monarhija je od sredine 18. stoletja, ko je cenzurne pristojnosti od Cerkve postopoma prevzela sekularna državna oblast, oblikovala razvejen cenzurni aparat, ki je deloval do njenega razpada. Cesarska cenzura je dolga desetletja temeljito zamejevala področja dovoljenega zlasti na področju tiska (časopisi, revije, knjige), posebej nezaupljiva pa je bila do gledaliških predstav, ki so mogle doseči tudi neuko in nepismeno prebivalstvo. V tem projektu preučujemo, kako so se v soočanju s cenzuro in njenim aparatom znašli slovenski literati, novinarji, gledališčniki in drugi intelektualci – in sicer zlasti v dveh ključnih obdobjih: v času med francosko revolucijo 1789 in marčno revolucijo 1848, ko je v monarhiji veljal sistem predhodne (preventivne) cenzure, ter med 1848 in 1914, ko je prevladal novi, retroaktivni tip cenzure.