Razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici (25. maj – 25. november 2023)
Prenesi razstavni katalog (PDF)
Prenesi zamišljeno izdajo Slavinje (PDF)
Zasnova razstave
Marijan Dović
Strokovni sodelavec NUK
Marijan Rupert
Avtorji besedil
Monika Deželak Trojar, Marijan Dović, Jernej Habjan, Marko Juvan, Matija Ogrin, Luka Vidmar,Andrejka Žejn (Znanstvenoraziskovalni center SAZU), Andraž Jež, Tone Smolej, Tanja Žigon (Filozofska fakulteta UL), Katja Mihurko Poniž (Fakulteta za humanistiko UNG), Marijan Rupert (NUK)
Zamišljena izdaja Slavinje
Andrejka Žejn
Angleški prevodi
Neville Hall
Oblikovanje razstave
Jurij Kocuvan
Slikovno gradivo
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Arhiv Republike Slovenije, Narodna galerija Slovenije, Narodni muzej Slovenije, Gorenjski muzej, Muzej novejše zgodovine Slovenije,
Univerzitetna knjižnica Maribor, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Österreichische Nationalbibliothek, Österreichisches Staatsarchiv
Fotografije razstave
Maj Blatnik
Produkcija in promocija
Služba za prireditve in odnose z javnostmi NUK
Priprava gradiva
Oddelek za zaščito in restavriranje
Tehnična pomoč
Služba za tehnično vzdrževanje in investicije NUK
O razstavi
Cenzura je neizčrpna in večno aktualna tema. Morda zato, ker je dvojček komunikacije, kot meni Jonathon Green, avtor obsežne cenzurne enciklopedije, oziroma vozlišče, kjer se križata znanje in moč, kot v naslovu svoje odmevne knjige o cenzuri opozori Sue Curry Jansen. K temu bi lahko dodali, da se cenzura vedno pojavi v paru z gospostvom. Oblast je namreč tista, ki ima moč, da utiša in sankcionira tiste, ki mislijo in pišejo drugače – in prava cenzura je le tista, ki lahko posameznika ali njegovo delo resno prizadene. Oblike cenzure se s časom močno spreminjajo; drugačne so njene zakonitosti v dobi rokopisov, drugačne v epohi tiskane knjige, in spet povsem drugačne v digitalni dobi. Slovenci smo se s cenzuro dodobra spoznali že v okviru habsburške monarhije: od izhajanja prvih slovenskih knjig do konca prve svetovne vojne so minila več kot tri stoletja, ko je pokrajino tiskane besede v slovenskih deželah obvladovala cesarska cenzura v tej ali oni obliki. Sprva so bila v njenem žarišču verska vprašanja, a s francosko revolucijo je na dnevni red opazneje prišla politika; ob njiju je bila ves čas prisotna tudi tretja vélika tema – morala. Skozi stoletja so naši predniki izkusili moč indeksov prepovedanih knjig ter preskusili različne cenzurne režime – vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala preteklo intelektualno in literarno življenje.
V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. V tem času, ki ga skoraj simetrično razpolavlja revolucionarno leta 1848, se je od Pisanic dalje oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje, ob vse večji politični diferenciaciji so se zaostrovala mednacionalna trenja. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, konkretizirane v policijsko-cenzorskem omrežju razvpitega predmarčnega dvojca Metternich–Sedlnitzky, po marčni revoluciji, ki je za kratek, a nepozaben trenutek na široko odprla vrata svobode mišljenja in izražanja, pa v obliki pocenzure, ki je problematične avtorje neusmiljeno krotila s pomočjo sodnega aparata.
Če bi izbirali reprezentativne (vizualne) podobe trkov s cenzuro v slovenskem prostoru, bi za predmarčni čas bržkone izbrali prvo stran »Zdravljice« iz cenzurnega rokopisa Poezij Franceta Prešerna, pesnika, ki se je odkrito spustil v boj tako z lokalnimi kot dunajskimi cenzorji. Represivno cenzuro v drugi polovici stoletja pa nemara najbolje odslikava fotografija Miroslava Vilharja, pisatelja in urednika, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku in tam uprizoril nepozabno fotografiranje za rešetkami. A če sta emblematični podobi dve, so prelomne figure tega dolgega obdobja vsaj štiri – in nikakor ni naključje, da so to vodilni slovenski literati: Linhart, Prešeren, Levstik in Cankar. Štiri velike zgodbe, ki lahko uokvirijo pripoved o cenzuri v tem času, zaokroži pisana paleta manjših, a ne nujno manj pomembnih: praktično ni pomembnega slovenskega literata v 19. stoletju, ki ne bi na ta ali oni način trčil ob cenzuro.
Rokopise z rdečimi črtami, prečrtane odlomke, cenzurne zapisnike, inkriminirane članke in sodne spise imamo – avstrijska birokracija je bila pač zgledna. S tem gradivom lahko prepričljivo in kronološko urejeno pripovedujemo zgodbo o soočenjih slovenskih avtorjev s cenzuro. Toda cenzura ima tudi drugačne, bolj skrite nasledke: tekste, ki zaradi samocenzure sploh niso napisani, so napisani drugače, obležijo v predalu ali končajo v peči, pa revije, ki jih nikdar ni budno pregledoval cenzor, saj niso dobile niti dovoljenja za izhajanje. Zakaj neki je, se vprašajmo, literarna in časnikarska bera v predmarčni dobi tako skromna? Kako na razstavi prikazati tisto, česar ni – pa bi najbrž bilo, če ne bi bilo cenzure? Problem nevidnih učinkov cenzure poskušamo vsaj nekoliko nakazati s posebno prilogo – poskusno (zapoznelo) izdajo Slavinje, časopisa, ki v predmarčni dobi ni smel iziti.
Razstava »Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne« s spremljajočim katalogom je nastala v okviru raziskovalnega projekta »Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju« (J6-2583). Zasnovali smo jo celovito in pregledno – v prepričanju, da je mogoče na ta način poljudno prikazati kompleksen sklop obravnavanih problemov in hkrati dovolj nazorno pokazati, kako pomembno, celo usodno, je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Če razstava in katalog lahko posredujeta takšno spoznanje, je njun namen dosežen.
Marijan Dović
